Stalna razstava Železarstvo v Štorah prikazuje razvoj kraja Štore od druge polovice 19. stoletja do danes. Poudarek je na dveh gospodarskih panogah, rudarstvu in industriji, ki sta Štore močno zaznamovali, izredno pomembna za razvoj in spremembo iz agrarnega zaselka v industrijski kraj pa je bila seveda tudi ugodna prometna lega ob znameniti Južni železnici.
Najstarejši viri izpričujejo, da je bilo razvito železarstvo na štajerskem že pred 300 leti. Tako je bil najden obrat fužinarstva v kraju PODLOG, kjer so našli ostanke plavža, žlindre in pripadajočih objektov. Kupec surovega železa bi lahko bila tudi Železarna Štore. Fužino naj bi zaprli konec 19.stoletja. Začetki železarske tradicije v Štorah segajo v sredo 19. stoletja, v čas, ko je mesta Maribor, Celje in Ljubljana že povezala »železna cesta« z Gradcem, Dunajem in Trstom in v čas, ko je vpliv industrijske revolucije prinesel številne tehnološke novosti in posodobitve obratov, kar je omogočilo povečanje proizvodnje železa in železnih izdelkov, premog pa je postal pomemben energetski vir. Železarska proizvodnja je prerasla iz fužin v železarne in proizvodnjo jekla, na kar je odločilno vplivala tudi iznajdba načina uporabe rjavega premoga pri pudlanju leta 1838 na Prevaljah. Skoraj sočasno s pudlanjem so uvedli valjarne na parni pogon in s tem bistveno povečali proizvodnjo železniških tirnic in izgradnjo železniške prometne infrastrukture, s čimer se je razširil življenjski prostor, hkrati pa prinesel nove možnosti razvoja gospodarstva, novih navad in življenjskih stilov.
Železarji so se v tem času že zavzemali za postopno reformo takratnega avstrijskega carinskega sistema. Prav tako so vztrajali pri zaščiti železarske proizvodnje pred svobodno trgovino, ki jo je vse glasneje zahtevala nastajajoča nemška industrija. Sredi 19. stoletja so največ surovega železa proizvedli v železarskih obratih na Štajerskem, 67.530 tonami (24,2%), sledili sta Koroška s 45.464 tonami (16,3%) in Madžarska (16,4%), nato pa Češka in Moravska. Na Koroškem je takrat delovalo 19 plavžev, med njimi eden največjih v Löllingu, kjer so leta 1871 s 17.919 tonami surovega železa proizvedli skoraj eno tretjino celotne proizvodnje na Koroškem.
V 19. stoletju se je na območju današnje Slovenije razvilo nekaj uspešnih železarskih podjetij: Auerspergova železolivarna na Dvoru pri Žužemberku, ki je delovala v času med 1796 do 1891, med leti 1835-1899 je obratovala Rosthornova železarna na Prevaljah in Thurnovi železarski obrati v Črni, Mežici in v Guštanju oz. na Ravnah na Koroškem, Kranjska industrijska družba in Rudnik in železarna Štore.
V Štorah je leta 1850 Friedrich Bruno Andrieu, po rodu Tirolec, ki je bil nekaj let računovodja v Auerspergovi železolivarni na Dvoru in kratek čas tudi njen direktor, od Ignacija Novaka kupil vso premogovno posest in dobil koncesijo za ustanovitev pudlarne in valjarne. Kasneje so dozidali še livarno in kovačnico s parnimi kladivi ter parnim strojem. Andrieu je podjetje kmalu prodal Pavlu pl. Putzerju. Njemu je leta 1862 ministrstvo za trgovino in narodno gospodarstvo za izum »svojevrstne metode« pri izdelavi velikih kosov kovanega železa, zlasti ladijskih oklopnih plošč, podelilo privilegij za dobo dveh let. V železarni Štore so, tako kot v železarni v Zeltwegu, izdelali tudi oklepe bojnih ladij avstrijske mornarice, ki je v znameniti bitki pri Visu leta 1866 porazila italijansko vojsko.
Že leta 1853 je postal direktor železarne Štore uspešen in ambiciozen metalurg Karel August Frey, ki je uvedel postopek uporabe ogljika za redukcijo in apnenca za tvorbo žlindre, kar je pripeljalo do postopka imenovanega Lang-Freyeva polnilna metoda. Leta 1868 je postal predsednik Rudarskega in fužinarskega društva za Spodnjo Štajersko. Leta 1869 je je v Celovcu prevzel mesto generalnega direktorja Hűttenberške železarske družbe. Karl Neufeldt, generalni konzul Švedske in Norveške na Dunaju si je leta 1878 železarsko in premogovniško posest združil v podjetje »Berg – und Hűttenwerk Štore« s sedežem na Dunaju.
Tik pred prvo svetovno vojno so podjetje modernizirali z novo 20-tonsko Siemens-Martinovo pečjo in drugimi novostmi kot je raba električne energije za pogon strojev. Pred drugo svetovno vojno pa je z obratom za ulivanje cevi postala največja livarna v Sloveniji. Novo prelomnico v proizvodnji je predstavljalo leto 1954, ko so se preusmerili v izdelavo vzmeti in specialnih profilov, obratovati pa je začel elektroplavž, s katerim so zadostili tržnemu povpraševanju po sivem in belem grodlju. Kot državno podjetje so leta 1959 prvi v Jugoslaviji pričeli izdelovati valje iz t.i. nodularne litine. V letih med 1953 do 1963 so vložili veliko investicijskih sredstev v tehnološko modernizacijo obrata jeklarne in stopili na pot modernih jeklarskih procesov.
Štore so z železarno postale po drugi svetovni vojni eno izmed treh železarskih središč v Sloveniji. Podjetja so proizvodnjo vse bolj usmerjala v izdelavo kvalitetnih in plemenitih jekel in hkrati s količino večale tudi kvaliteto proizvodov. Gospodarska kriza v šestdesetih letih je vplivala na dodatno povezovanje slovenskih železarn, ki so leto 1967 prvič po drugi svetovni vojni beležile izgubo. Jugoslovanska črna metalurgija je glede na nastalo splošno gospodarsko situacijo bila deležna le okoli 7% zaščite. Naročila so padla pod 80% načrtovane prodaje, cene metalurških surovin so se povečale za 42-60%, cene jekla pa le za 37%. Tega leta je prišlo do visokega in nekontroliranega uvoza jeklarskih izdelkov, zato je domača jeklarska industrija zašla v težave. Zaradi liberalizacije se je že naslednje leto znašla v težavah tudi strojna industrija. Slab gospodarski položaj je pospešil proces združevanja slovenskih železarn. Leta 1969 so se Železarna Štore, Železarna Ravne in Železarna Jesenice povezale v Združeno podjetje Slovenske železarne, ki so se jim čez nekaj let pridružile še podjetja kovinsko predelovalne industrije.
Prelomnico v zgodovini slovenskega gospodarstva in tudi Železarne Štore predstavljajo leta osamosvojitve Slovenije, ko se je z izgubo jugoslovanskega trga prepolovila proizvodnja jekla, sledila je reorganizacija in lastninjenje podjetij. Nastala so samostojna podjetja, ki nadaljujejo štorsko železarsko tradicijo, med njimi Štore Steel. V 160. letni zgodovini se je železarna razvila v sodobno jeklarsko podjetje, ki je konec 19. stoletja zaposlovalo nekaj sto delavcev, v osemdesetih letih pa skoraj 4.000.
