TEHARSKA KOSEŠKA SKUPNOST
O nastanku teharske plemiške koseške skupnosti v zgodovinopisju ne najdemo pisnih dokazov, saj izvor in pojav kosezov na ozemlju današnje Slovenije do danes nista nesporno pojasnjena. Zagotovo pa so kosezi v zgodnjo fevdalno dobo stopili kot svobodna in privilegirana staroslovenska skupnost, ki je ta položaj ohranila, vendar je obledel in nazadoval skozi vso fevdalno dobo ter sčasoma zapadel v kmetstvo. Podlaga privilegiranosti je bila vojaška služba, konec srednjega veka pa tudi konjeniška. Kljub temu so kosezi obdelovali tudi svojo zemljo, koseščino .
Vsekakor so bili kosezi zelo specifičen družbeni sloj, ki ga poznamo samo na slovanskem naselitvenem ozemlju v Vzhodnih Alpah in zlasti na Koroškem. Izvor imena kosez je domnevno neslovanskega izvora, ne ve se, od koga je prevzet. Po mnenju zgodovinarjev so se kosezi morebiti razselili z Gosposvetskega polja, ko je razpadla Karantanija. V času samostojne karantanske države in tudi po njenem razpadu so bili poseben srednjeveški družbeni razred. Verjetno so imeli posebno vlogo pri volitvah in ustoličevanju karantanskega kneza. Središče karantanske države je bil Krnski grad na Gosposvetskem polju. Kosezi so bili nastajajoči plemiški sloj, ki se je dvignil nad množico v dobi samostojnosti Karantanije. Bili so tudi sloj braniteljev, bivajoči v bližini kneza so skrbeli za njegovo varnost.
V pisnih virih so pravice kosezov izpričane šele od poznega srednjega veka naprej, ko so to bili kmetje z nekaterimi privilegiji in posebnostmi. Ko so nemški fevdalci zagospodovali na širšem ozemlju, ki obsega današnjo Slovenijo, so koseze priznali kot plemiče in so jih poimenovali »Edlinger«. Niso pa jih enačili s svojim plemstvom. Kosezi so strnjeno živeli predvsem na Koroškem, Štajerskem in deloma na Kranjskem. Naselbine kosezov najdemo predvsem tam, kjer so bila oporišča, ki so pozneje postala upravna središča ali pa središča grofij. Koseze se povezuje tudi s frankovsko vojaško organizacijo, ki je imela nalogo varovanja prometa v zgodnjem srednjem veku. Najdlje so se kosezi ohranili v okolici Celja in Savinjski dolini, kjer so bili vse do leta 1848 združeni v koseški skupnosti s sedežem na Teharjah, ki je bila glede na gospodarsko in socialno strukturo ter svoj izvor, pravice in tudi svoboščine unikatna v slovenskem prostoru. Kosezi so sicer živeli kot kmetje, vendar so se po nekaterih posebnih pravicah, svoboščinah in privilegijih ločili od drugih kmetov. Nekatere prednosti pred drugimi kmeti so uživali neprekinjeno.
Teharčani so v skladu s tradicijo in duhom časa budno skrbeli za svoj rod. Največ so se poročali med seboj, tuji priženjenec ni bil polnopravni Teharčan, šele sin je dobil vse teharske pravice.
Razen individualne posesti je bila v plemiški občini tudi skupna posest, ki so jo tvorili pašniki in gozdovi. Teharski svobodnjaki so imeli v središču kraja skupni prostor – Ledino, ki je bila osrednje zemljišče teharske plemiške občine. Na Ledini je stala cerkev sv. Štefana, kjer so bili sestanki in sodne razprave teharskih svobodnjakov. Prostor so uporabljali tudi za pašo živali. Ob robu Ledine je bil skupni vodnjak, pomemben vir vode v kraju in s tem tudi prostor srečevanja ljudi.
Na razstavi v paviljonu na osrednjem prostoru na Ledini je prikazana zgodovina Teharske koseške skupnosti. Razstava o koseški skupnosti nam govori, da je zelo pomembno, da prikličemo iz pozabe tudi ta del zgodovine, saj moramo sedaj, ko imamo svojo državo ponovno spoznati številne zgodbe, ki so nas v preteklosti udejanjale in naredile kot narod. Kosezi so vsekakor bili slovanskega, staroslovenskega izvora in kasneje, ko se pojavi slovenstvo, Slovenci. Bili so sloj braniteljev, konjenikov, lahko bi rekli, da so bili eni izmed prvih slovenskih vojščakov.
Med Teharčani je bilo tudi veliko znamenitih in pomembnih osebnosti. Znani Teharčani so delovali v različnih zgodovinskih in časovnih obdobjih ter tudi pomembno sooblikovali kulturni, politični, športni in literarni zgodovinski prostor v lokalni in širši slovenski skupnosti. Najbolj znani so: Mihael Stojan, Gašpar Vrečar, Jožef Rebov, Martin Stojan, Henrik Peternel, Franjo Luževič in športnica Alma Butia. V drugi polovici 19. stoletja so zaradi vsesplošnega narodnega buditeljstva in preporoda ter tudi zaradi vseskozi prisotnega osnovnega šolstva v slovenskem jeziku na Teharjah delovali tudi pomembni slovenski narodni buditelji: Anton Grabič, Mihael Vizjak, Franjo Štor in Jožef/Josip Pečnak.
Teharje s svojo zanimivo, bogato in tudi skrivnostno zgodovino so pogosto dobile mesto v književnosti in glasbi. Ljudska pripovedka Mlinarjev Janez, ki govori o poplemenitenju Teharčanov, je navdihnila številne umetnike v času narodnega buditeljstva v drugi polovici 19.stoletja in začetku 20. stoletja. Zgodbo so v prozi predstavili avtorji Stanko Vraz, Janez Arlič, Ferdo Hočevar-Žavčanin in Jožef/Josip Pečnak. V glasbi je skladatelj in zdravnik Benjamin Ipavec ustvaril opero Teharski plemiči in skladatelj Viktor Parma opero z naslovom Urh, grof Celjski. Vsa umetniška dela so bila pomembna za krepitev slovenske narodne zavesti , opera zlasti med meščanskim slojem. Ker opera med kmečkim in tudi delavskim življem ni bila priljubljena, so zlasti kmečka in prosvetna društva s podeželja uprizarjala prirejeno narodno igro Teharski plemiči. Opera in igra sta imeli močan narodnobuditeljski učinek, saj slovenski fant, junak, premaga tujca.
Z zgodovino Koseške skupnosti Teharje so se v preteklosti ukvarjali številni ugledni slovenski zgodovinarji. Najbolj znani so: Pavel Blaznik, Bogo Grafenauer in Milko Kos ter Celjana Ignaz Orožen in Janko Orožen.
Več …. V Katalogu