V 160-letni zgodovini železarstva v Štorah je bilo več investicijskih ciklov širitve proizvodnje in modernizacije, med najpomembnejšimi pa je bil v 60. letih, ko je bila zgrajena nova industrijska cona Štore 2.
V času administrativnega socializma so potrebe po proizvodih odrejale direkcije v Beogradu, ki so za železarno v Štorah določile ciljne količine 112.000 ton grodlja, 97.000 ton valjanih profilov in 10.000 ton obdelanih valjev. Obstoječe kapacitete pa so omogočale proizvodnjo 35.000 ton grodlja, 32.000 ton valjanih profilov in 2.600 ton obdelanih valjev.
Za razširitev kapacitet črne metalurgije na območju Jugoslavije je Jugoslovanska investicijska banka v letu 1961 razpisala natečaj za podelitev kreditov pod ugodnimi pogoji.
Železarna Štore je bila na natečaj dobro pripravljena – leto poprej je njen direktor Voga formiral Upravo osnovnih sredstev za pripravo investicijskih programov. Variante širitve na obstoječi lokaciji so se že prej izkazale za neprimerne, zato je bil za širitev izbran prostor ob Južni železnici med Štorami in Celjem. Načrti so bili deležni precejšnjih nasprotovanj tako v Beogradu kot v Ljubljani, zato je bilo potrebno veliko trme, prepričevanj, včasih pa kašno stvar prikazati, kot so zahtevali, narediti pa po svoje.
Vrednost investicij je znašala takratnih 167 mio dinarjev, letna prodaja železarne pa se je takrat gibala med 70 in 80 mio dinarjev. Jugoslovanska investicijska banka je z določenimi popravki v letu 1961 potrdila investicijski načrt in odobrila kredit v višini 144 mio din. Kredit pa je bil podeljen šele leta 1964, vendar nižjem znesku v višini 127 mio din, ker so se medtem spremenili predpisi.
Zemeljska dela so se pričela že v letu 1962, saj je bilo potrebno urediti prostor nove industrijske cone. Tok reke Voglajne, katere meandri so vijugali po ozemlju, je bil prestavljen in reguliran na skrajnem južnem robu cone, zemljišče pa znivelirano na koto poplavne varnosti. Za nasutje sta bila uporabljena žlindra in material, ki je nastal z odstranitvijo hriba, ki je bil z mostom čez železnico povezan s Teharji.
Komunalna in energetska infrastruktura za ciljno proizvodnjo je bila postavljena po takrat najsodobnejših načelih in je še danes okoljsko sprejemljiva.
Zaradi visoke inflacije in zagotavljanja virov iz lastnih sredstev se je rok za dokončanje investicije odmaknil za 5 let. Investicijska vrednost se je povzpela na takratnih 413 mio din, vendar pa je bila takrat letna realizacija železarne že med 600 in 700 mio din.
Livarna nodularne litine je pričela proizvodnjo v predvidenem terminu leta 1968, valjarna dve leti kasneje, mehanska obdelava leta 1971, jeklarna šele leta 1973.
Metalurški programi v industrijski coni Štore 2 danes proizvajajo v okviru predvidenih kapacitet v investicijskih načrtih. Letna proizvodnja nodularne litine v podjetju Kovis je 9.000 ton, Valji Štore pa proizvedejo 8.000 ton obdelanih valjev.
Štore Steel je z investicijo v novo valjarno na poti proti 200.000 ton valjanih izdelkov, kar pomeni dvakratni izkoristek prostora, ki je bil namenjen v tedanjih načrtih proizvodnji jekla.
Proizvodnja grodlja, ki so jo Štoram tako vsiljevale jugoslovanske oblasti, pa je bila leta 1989 ustavljena in ni nikoli presegla 46.000 ton.
Marjan Mačkošek
Gorazd Tratnik
