Teharje je zelo staro naselje. Kraj leži vhodno od mesta Celja, širi se od sotočja Hudine in vhodne Ložnice z Voglajno preko nizke terenske terase in preko višjih Vrhov proti vzhodu tako daleč, da zajema še Kresnike in območja današnjih Štor. Prvotni teharčani so bili kmečki plemiči, kakršne srečamo, še preden je v zgodnjem srednjem veku nastalo plemstvo s podložniki – tlačani. Takih kmečkih plemičev najdemo v Sloveniji več. Imenovali so se prvotno kosezi. Ime so dobili domnevno od starejših prebivalcev, bivajočih na vznožju Kavkaza. Ostali kosezi celjske pokrajine so se strnili okrog večjega jedra na Teharju in v soseščini. Ti so sicer živeli kot kmetje, vendar so se po nekaterih posebnih pravicah (svoboščinah, privilegijah) ločili od ostalih kmetov. Kdo je prvi teharskim in savinjskim kosezom potrdil posebne svoboščine, ni znano. Neke prednosti pred ostalimi kmeti so uživali neprekinjeno.
Teharčani so si sami volili svoje predstavnike, ki so se imenovali šeponi, njihova plemiška občina se pa konec 18. stoletja imenuje tudi kot komuna. Tisti člani kmečke plemiške občine, ki so prebivali s Savinjski dolini, so se imenovali župane. Z gotovostjo lahko trdimo, da so jim posebne pravice podelili Celjski grofje, če ne že njihovi predniki, grofje Vovbrski. Teharčani so kljub podeljenim pravicam, morali na delo, kadar so bila potrebna popravila na gradu Celjskih grofov. Ali je Teharčanom potrdil pravice cesar Friderik III., ko si je pridobil celjsko dediščino, ni znano. Vsekakor je za Teharčane vedel, saj jim je leta 1461 dovolil, da zgrade cerkev sv. Ane.
Za Teharčane se je zanimal tudi Maksimiljan I. Dne 9. junija 1514 je ukazal Andreju pl. Sprengsteinu, Lenartu pl. Ernau in vsem bodočim oskrbnikom celjskega glavarstva in vicedomstvu, naj po svojih močej čuvajo pravice šefonskega (sodnijskega) urada na Teharju. Cesar torej teharske pravice omenja in svojim udeležencem ukazuje, naj jih spoštujejo, listine o potrditvi samih pravic pa ni. Pač pa je ohranjena potrditvena listina, ki jo je Friderikov vnuk kralj Ferdinand I. dne 25. maja 1537 izdal na Dunaju. V njej pravi vladar, da so prišli k njemu teharski kmečki plemiči in izjavili, da so jim Celjski grofje dali svobodo za njihovo kmečko plemiško občino, obsegajočo 100 domov in pogorišč, zasedenih in nezasedenih, a so jim listine zgorele. Cesar je njihovi prošnji ustregel in je svoboščine potrdil. Za njim sta jih potrdila še nadvojvoda Karel (1567) in nadvojvoda Ferdinand (1597). Po tej listini si teharski plemiči volijo vsako leto sodnika, imenovanega š e p e (Schöppe), in štiri senjorje kot prisednike ali svetovalce. Sodnik (šepe) se mora po izvolitvi predstaviti vicedomu v Celju, ki ga potrdi in mu izroči žezlo.
Lep vpogled v javno življenje nudi sodna knjiga, ki sega od leta 1715 do 1850, do konca plemenite občine. Pisana je v latinskem jeziku, kar je znak, da jo je začel pisati človek, vešč latinskega jezika. Šepone so v tem času začeli označevati kot sodnike. Marija Terezija je izdala glede uradovanja (ne samo za Teharje, ampak tudi za mesta in trge) stroge predpise. Sodniki (bivši šepi) so morali imeti tajnike (sindike), za katere je bila celo predpisana določena pravna izobrazba. Šepi, senjorji in sindiki so imeli plačo. V drugi polovici 18. stoletja je sindik (tajnik) že prejel 500 goldinarjev na leto, šepe 130, senjorji pa 20.
Tudi tradicija in duh časa sta vplivala na to, da so Teharčani budno pazili na svoj rod. Največ so se ženili med seboj, tuji priženjenec ni bil polnopravni Teharčan, šele sin je dobil vse teharske pravice. Izgubljeni urbar je leta 1537 navajal za plemiško občino 100 domov in pogorišč, deloma zasedenih, deloma nezasedenih.
Razen individualne posesti je bila v plemiški občini tudi skupna posest, ki so jo tvorili pašniki in gozdovi. Za gozdove so bili teharčani v skrbeh. Že leta 1731 so na volilnem sestanku sklenili, da nihče ne sme brez dovoljenja sodišča sekati hrastov. Bukev, itd…. Podobne sklepe so sprejemali leto za letom. Kdor je pogrešil je plačal denarno kazen. Gozd je segal do vrha Tovsta. V teharskem grbu so pred dvema zvezdama trije hribi: Srebotnik, Balič, Ramenec …
Teharje pa se nam javlja še na drug način – v starinoslovju ali arheologiji, najstarejši obliki zgodovine. Na teharskih tleh je bil najden zlat novec cesarja Aurelijana, ki še danes vzbuja pozornost. Na južni strani slemena, imenovanega Čret, ki je pripadalo Teharju in kjer je pred 100 leti nastalo mestno pokopališče, je celjski prof. Lorger odkril temelje rimske vile.
Konec leta 1849 se je zaključila doba stare teharske plemiške občine. Ljudem se je polagoma odpiral svet. Majhne kmetije so se začele združevati. Združena in druga posest je prehajala celo v nekmečke roke. Nastalo je nekaj manjših dvorcev, prvi in najvidnejši med njimi je Bežigrad.
Na kulturno življenje je v znatni meri vplivala cerkev. Teharska župnija je izpričana že za dobo pred letom 1362, ko se je odcepila od Žalca, cerkev je bila posvečena sv. Martinu. Nad sedanjo farno cerkvijo, zgrajeno v začetku 20. stoletja v neorenesančnem slogu, se dviga grič s starodavno cerkvico Sv. Ana, ki so jo začeli zidati že pred l. 1500. Cerkev sv. Štefana zgrajena po letu 1700 je bila prizorišče sestankov plemičev in sodniške oblasti. Cerkev je bila na žalost leta 1955 porušena.
V kraju Teharje je delovala tudi šola, domnevno že od leta 1668. Zametki osnovne šole segajo v leto 1812, ko je bila ustanovljena cerkvena šola, ki so jo kasneje prenesli na državno oblast. Šola je delovala v različnih oblikah : štirirazrednica, petorazrednica, kmetijska šola in nazadnje kot šestrazredna osnovna šola vse do leta 1969, ko je celjski občinski svet odločil, da je potrebno šolo ukiniti in tako je šola zaprla svoja vrata.
